HIDDEN SANCTUARY ART
|
ART MATERIAL LAB
|
ART MENTORSTVO
|
PO NAROČILU
|
Res je, tale rahlo čudno strmeča oseba na fotografiji zgoraj sem jaz. Pred 13 leti (in tole pišem v letu 2021) jo je posnel moj mož, torej ... par stvari se je spremenilo. : ) Ta podoba mi je res všeč zaradi čudovite turkizne barve reke Soče ...
Z otrokoma živimo v majhni vasi v bližini Kranja. Obdajajo nas hribi z gozdovi in gore. In ja, tudi pes je tu. In dve mački, ki sta uradno naši, a iz nekega razloga raje živita pri naših sosedih (... ki so čisto slučajno moji starši). Vem, kaj si mislite. Ampak naj vam povem - tako ni zaradi nas. Pes je razlog.
Odkar pomnim, sem vedela, da želim ustvarjati v življenju. Vedno sem nerazložljivo preprosto vedela, da bo to nekaj, kar bom počela poklicno.
Po zaključenem magistrskem študiju slikarstva sem ustanovila zasebno slikarsko šolo. Vse je šlo zelo dobro (spomnim se, da me je to na začetku kar malo presenetilo ...).
A nekako nikoli nisem imela časa "zase". Skrb za družino, veliko dela, žongliranje s prioritetami ...
...
Ta nova doba je spremenila stvari.
Rekla sem si - zdaj ali nikoli.
...
Ko gledam nazaj, vidim, kako sem zmotno podzavedno verjela, da je "bolj varno" samo učiti slikanje, občasno sprejeti v delo naročilo ali dve in raje ne stopiti v svet, kjer moraš pokazati svoj resnični jaz in to, v kaj verjameš. In spomnim se dneva, ko sem med učenjem v šoli nenadoma ugotovila, da tečajnikom govorim besede in stavke, za katere si želim, da bi jih povedala sama sebi ... Da bi jih nekdo že davno prej povedal meni... Opogumljanje drugih je bilo tudi opogumljanje sebe.
In ne gre toliko za tisti slavni občutek, ki ga imajo mnogi ustvarjalci - da so "vsiljivci" v svetu umetnosti, ali za prisotnost vprašanj kot so "je moje delo dovolj dobro...?", ali za vse stereotipe, zasajene v moj um med odraščanjem (mit o stradajočem umetniku) ...
Pred 13 leti nisem imela glasu, ki ga imam zdaj.
Pred 13 leti nisem imela otrok, ki sta me toliko naučila o življenju.
Ta, ki mu je bil diagnosticiran Aspergerjev sindrom, je povsem spremenil način, kako gledam na svet.
Potrebna je bila "le" pandemija, da sem začela gledati na svoje življenje z drugega zornega kota.
S svojim delom želim širiti sporočilo
Z otrokoma živimo v majhni vasi v bližini Kranja. Obdajajo nas hribi z gozdovi in gore. In ja, tudi pes je tu. In dve mački, ki sta uradno naši, a iz nekega razloga raje živita pri naših sosedih (... ki so čisto slučajno moji starši). Vem, kaj si mislite. Ampak naj vam povem - tako ni zaradi nas. Pes je razlog.
Odkar pomnim, sem vedela, da želim ustvarjati v življenju. Vedno sem nerazložljivo preprosto vedela, da bo to nekaj, kar bom počela poklicno.
Po zaključenem magistrskem študiju slikarstva sem ustanovila zasebno slikarsko šolo. Vse je šlo zelo dobro (spomnim se, da me je to na začetku kar malo presenetilo ...).
A nekako nikoli nisem imela časa "zase". Skrb za družino, veliko dela, žongliranje s prioritetami ...
...
Ta nova doba je spremenila stvari.
Rekla sem si - zdaj ali nikoli.
...
Ko gledam nazaj, vidim, kako sem zmotno podzavedno verjela, da je "bolj varno" samo učiti slikanje, občasno sprejeti v delo naročilo ali dve in raje ne stopiti v svet, kjer moraš pokazati svoj resnični jaz in to, v kaj verjameš. In spomnim se dneva, ko sem med učenjem v šoli nenadoma ugotovila, da tečajnikom govorim besede in stavke, za katere si želim, da bi jih povedala sama sebi ... Da bi jih nekdo že davno prej povedal meni... Opogumljanje drugih je bilo tudi opogumljanje sebe.
In ne gre toliko za tisti slavni občutek, ki ga imajo mnogi ustvarjalci - da so "vsiljivci" v svetu umetnosti, ali za prisotnost vprašanj kot so "je moje delo dovolj dobro...?", ali za vse stereotipe, zasajene v moj um med odraščanjem (mit o stradajočem umetniku) ...
Pred 13 leti nisem imela glasu, ki ga imam zdaj.
Pred 13 leti nisem imela otrok, ki sta me toliko naučila o življenju.
Ta, ki mu je bil diagnosticiran Aspergerjev sindrom, je povsem spremenil način, kako gledam na svet.
Potrebna je bila "le" pandemija, da sem začela gledati na svoje življenje z drugega zornega kota.
S svojim delom želim širiti sporočilo
- kako pomembno je zdravje Duše
- o dobrodejnih učinkih čuječnosti
- o čudovitih učinkih meditacije
- o pomembnosti življenja v TEM TRENUTKU, ZDAJ
- o tem, kako zelo smo vsi povezani
- o tem, kako so resnični čudeži povsod okrog nas ... če se le ODLOČIMO, da jih vidimo.
POMEMBNOST SKRBI ZA DUŠEVNO ZDRAVJE
|
Sledi svoji radosti.
Kaj je MOJA RADOST, me vprašate?
MOJA DRUŽINA. MOJE SLIKARSTVO. MOJE MENTORSKO DELO.
Kaj je MOJA RADOST, me vprašate?
MOJA DRUŽINA. MOJE SLIKARSTVO. MOJE MENTORSKO DELO.
"Če želiš delati dobre stvari, sledi temu, kar te resnično gane. Ob sebi imej skicirko in vanjo vsak dan beleži tisto, kar je v tebi nekaj premaknilo ... Te risbe beleži 6 mesecev ... na koncu bo to posnetek tvoje Duše ... tega, kar si ... in kar počni do konca življenja."
Iain McCaig
Iain McCaig
Hidden Sanctuary
Na tej čudoviti Zemlji nismo zato, da ves čas hitimo. Tu smo zato, da ga izkusimo v vsej polnosti in da ga so-ustvarjamo.
Ravno takrat, ko bi nekdo pomislil "Zdaj pa je res najmanj primeren trenutek za meditacijo" je v resnici - najbolj primeren trenutek za meditacijo. Namenoma se odločim, da upočasnim ... da se zavedam Tega Trenutka. Da se spet vrnem Domov. Ko sledim svoji Radosti, izpolnjujem namen svojega Potovanja.
Ravno takrat, ko bi nekdo pomislil "Zdaj pa je res najmanj primeren trenutek za meditacijo" je v resnici - najbolj primeren trenutek za meditacijo. Namenoma se odločim, da upočasnim ... da se zavedam Tega Trenutka. Da se spet vrnem Domov. Ko sledim svoji Radosti, izpolnjujem namen svojega Potovanja.
|
|
...
|
Zelo sem hvaležna, da si tu.
Hvala. ❤
Hvala. ❤
|
"Temu, čemur namenjate pozornost, namenjate tudi svojo energijo.”
Joe Dispenza