Sledi svoji radosti.
|
Dobrodošla / dobrodošel na moji spletni strani.
V spodnjih vrsticah si lahko prebereš več o tem, kdo sem, v zgornjem meniju pa najdeš kategorije področij, s katerimi se ukvarjam.
V spodnjih vrsticah si lahko prebereš več o tem, kdo sem, v zgornjem meniju pa najdeš kategorije področij, s katerimi se ukvarjam.
Res je, tale rahlo čudno strmeča oseba na fotografiji zgoraj sem jaz.
Pred 17 leti jo je posnel moj mož, torej ... par stvari se je spremenilo. :)
Z otrokoma živimo v majhni vasi v bližini Kranja. Obdajajo nas hribi z gozdovi in gore. In ja, tudi pes je tu. In dve mački, ki sta uradno naši, a iz nekega razloga raje živita pri naših sosedih (... ki so čisto slučajno moji starši). Vem, kaj si mislite. Ampak naj vam povem - tako ni zaradi nas. Pes je razlog.
:)
Odkar pomnim, sem vedela, da želim ustvarjati v življenju. Vedno sem nerazložljivo preprosto vedela, da bo to nekaj, kar bom počela poklicno.
Po zaključenem magistrskem študiju slikarstva sem ustanovila zasebno slikarsko šolo. Vse je šlo zelo dobro.
In če bi me 9 let nazaj vprašali, kakšno službo si želim opravljati do konca življenja, bi vam rekla, da takšno, kot sem jo imela takrat - vodila bi tečaje - v Ljubljani, Kranju in Kopru ... Oba otroka sta bila še majhna, z možem sva si uredila hišo na vasi, življenje je teklo svojo ustaljeno pot.
A nekako ... - nikoli nisem imela časa "zase". Skrb za družino, veliko dela, žongliranje s prioritetami ... In ves čas je bila nekje v ozadju tiha želja po počasnejšem tempu in da bi imela več časa za družino ... In ZASE.
Na cesti sem preživela veliko ur, vsak dan prevozila nešteto kilometrov, čas je bežal neznano kam ...
In nekega dne, leta 2017, me je v avtomobilu presenetil napad tesnobe. Zdelo se je, da je prišel od nikoder ...
In potem je prišlo leto 2020 in svet se je ustavil.
To je bil trenutek, ko sem sestopila z vlaka.
...
Rekla sem si - zdaj ali nikoli.
Pred 17 leti jo je posnel moj mož, torej ... par stvari se je spremenilo. :)
Z otrokoma živimo v majhni vasi v bližini Kranja. Obdajajo nas hribi z gozdovi in gore. In ja, tudi pes je tu. In dve mački, ki sta uradno naši, a iz nekega razloga raje živita pri naših sosedih (... ki so čisto slučajno moji starši). Vem, kaj si mislite. Ampak naj vam povem - tako ni zaradi nas. Pes je razlog.
:)
Odkar pomnim, sem vedela, da želim ustvarjati v življenju. Vedno sem nerazložljivo preprosto vedela, da bo to nekaj, kar bom počela poklicno.
Po zaključenem magistrskem študiju slikarstva sem ustanovila zasebno slikarsko šolo. Vse je šlo zelo dobro.
In če bi me 9 let nazaj vprašali, kakšno službo si želim opravljati do konca življenja, bi vam rekla, da takšno, kot sem jo imela takrat - vodila bi tečaje - v Ljubljani, Kranju in Kopru ... Oba otroka sta bila še majhna, z možem sva si uredila hišo na vasi, življenje je teklo svojo ustaljeno pot.
A nekako ... - nikoli nisem imela časa "zase". Skrb za družino, veliko dela, žongliranje s prioritetami ... In ves čas je bila nekje v ozadju tiha želja po počasnejšem tempu in da bi imela več časa za družino ... In ZASE.
Na cesti sem preživela veliko ur, vsak dan prevozila nešteto kilometrov, čas je bežal neznano kam ...
In nekega dne, leta 2017, me je v avtomobilu presenetil napad tesnobe. Zdelo se je, da je prišel od nikoder ...
In potem je prišlo leto 2020 in svet se je ustavil.
To je bil trenutek, ko sem sestopila z vlaka.
...
Rekla sem si - zdaj ali nikoli.
Ko gledam nazaj, vidim, kako sem podzavedno verjela, da je "bolj varno" le učiti slikanje, občasno sprejeti v delo naročilo ali dve in raje ne stopiti v svet, kjer moraš pokazati svoj resnični jaz in to, kar globoko v sebi enostavno VEŠ.
Zaupati Življenju.
In spomnim se dneva, ko sem med poučevanjem v šoli nenadoma ugotovila, da tečajnikom govorim besede in stavke, za katere si želim, da bi jih povedala sama sebi ... Da bi jih nekdo že davno prej povedal meni ... Opogumljanje drugih je bilo tudi opogumljanje sebe.
In ne gre toliko za tisti slavni občutek, ki ga imajo mnogi ustvarjalci - da so "vsiljivci" v svetu umetnosti, ali za prisotnost vprašanj kot je: "Je moje delo dovolj dobro ...?", ali za vse stereotipe, zasajene v moj um med odraščanjem.
Pred 17 leti nisem imela glasu, ki ga imam zdaj.
Pred 17 leti nisem imela otrok, ki sta me toliko naučila o življenju.
Potrebna je bila "le" pandemija, da sem končno začela gledati na svoje življenje s povsem drugega zornega kota.
Zaupati Življenju.
In spomnim se dneva, ko sem med poučevanjem v šoli nenadoma ugotovila, da tečajnikom govorim besede in stavke, za katere si želim, da bi jih povedala sama sebi ... Da bi jih nekdo že davno prej povedal meni ... Opogumljanje drugih je bilo tudi opogumljanje sebe.
In ne gre toliko za tisti slavni občutek, ki ga imajo mnogi ustvarjalci - da so "vsiljivci" v svetu umetnosti, ali za prisotnost vprašanj kot je: "Je moje delo dovolj dobro ...?", ali za vse stereotipe, zasajene v moj um med odraščanjem.
Pred 17 leti nisem imela glasu, ki ga imam zdaj.
Pred 17 leti nisem imela otrok, ki sta me toliko naučila o življenju.
Potrebna je bila "le" pandemija, da sem končno začela gledati na svoje življenje s povsem drugega zornega kota.
Ko smo bili majhni, so nas spraševali. "Kaj boš, ko boš velik/a?" Odgovarjali smo: "Zdravnik!", "Mehanik!", "Kuhar!", "Plesalka!", "Slikarka!", ...
Kako drugače bi bilo, če bi nas vprašali - "Kakšno življenje si želiš ŽIVETI?"
...
Svet se spreminja ves čas in spremembe so konstanta v našem življenju. Sami se odločamo, ali jih bomo sprejeli in rasli z njimi, ali pa se jim bomo upirali in trpeli.
...
Ko v tvoje življenje vstopi nevrorazličen otrok, se pogled na življenje popolnoma spremeni. Spremenijo se prioritete, spremeni se predstava o tem "kako naj bi življenje potekalo", kaj je "normalno" in kaj ne ... Kar naenkrat se odprejo vrata v popolnoma drug svet.
Počasi in postopoma začneš spoznavati ta drugačen svet, poln čudenja, kjer zakoni gravitacije, logike in ostalih nevrotipičnih uteh nimajo mesta ...
In ta tvoj otrok postane tvoj največji učitelj:
Kako drugače bi bilo, če bi nas vprašali - "Kakšno življenje si želiš ŽIVETI?"
...
Svet se spreminja ves čas in spremembe so konstanta v našem življenju. Sami se odločamo, ali jih bomo sprejeli in rasli z njimi, ali pa se jim bomo upirali in trpeli.
...
Ko v tvoje življenje vstopi nevrorazličen otrok, se pogled na življenje popolnoma spremeni. Spremenijo se prioritete, spremeni se predstava o tem "kako naj bi življenje potekalo", kaj je "normalno" in kaj ne ... Kar naenkrat se odprejo vrata v popolnoma drug svet.
Počasi in postopoma začneš spoznavati ta drugačen svet, poln čudenja, kjer zakoni gravitacije, logike in ostalih nevrotipičnih uteh nimajo mesta ...
In ta tvoj otrok postane tvoj največji učitelj:
Še vedno se - jasno kot beli dan - spomnim, kako sva z možem pred 9 leti sedela v ordinaciji gospe, specializirane za obravnavo otrok z MAS. V pogovoru z njo sem navdušeno ugotavljala "kakšno darilo je A prinesel v naše življenje", koliko novih spoznanj, prebliskov, smeha in čudenja je prineslo to bitje v naš dom ...
Pa me je vsa presenečena poslušala ... - na njenem obrazu se je videlo, da so jo moje besede presenetile ... In šele takrat sem prvič zares začutila, da so okvirji tega, kar otroke (kot je naš A) čaka v družbi, zelo ozki.
...
In zdaj, toliko let kasneje, globoko v sebi vem, zakaj sem mama mojima otrokoma. Da svetu približam videnje sveta skozi oči nevrorazlične osebe. Ker - strah se pojavi tam, kjer ni razumevanja druge strani. Bojimo se ljudi in stvari, ki jih ne poznamo.
V vsak nov odnos vstopamo s svojimi predzgodbami, s svojimi predhodnimi izkušnjami, podedovanimi vzorci, naučenimi odzivi.
Kjer je razumevanje in védenje, da si naš sogovornik na drugi strani - prav tako kot mi - želi biti slišan, viden, razumljen - ni prostora za strah.
Pa me je vsa presenečena poslušala ... - na njenem obrazu se je videlo, da so jo moje besede presenetile ... In šele takrat sem prvič zares začutila, da so okvirji tega, kar otroke (kot je naš A) čaka v družbi, zelo ozki.
...
In zdaj, toliko let kasneje, globoko v sebi vem, zakaj sem mama mojima otrokoma. Da svetu približam videnje sveta skozi oči nevrorazlične osebe. Ker - strah se pojavi tam, kjer ni razumevanja druge strani. Bojimo se ljudi in stvari, ki jih ne poznamo.
V vsak nov odnos vstopamo s svojimi predzgodbami, s svojimi predhodnimi izkušnjami, podedovanimi vzorci, naučenimi odzivi.
Kjer je razumevanje in védenje, da si naš sogovornik na drugi strani - prav tako kot mi - želi biti slišan, viden, razumljen - ni prostora za strah.
What if there is only one Being in all Universes, reincarnating itself over and over again, having ability to time travel - so it's not lonely?
A, 12 let
S svojim delom želim širiti sporočilo
- kako pomembno je zdravje Duše
- o dobrodejnih učinkih čuječnosti
- o čudovitih učinkih meditacije
- o pomembnosti življenja v TEM TRENUTKU, ZDAJ
- o tem, kako zelo smo vsi povezani
- o tem, kako so resnični čudeži povsod okrog nas ... če se le ODLOČIMO, da jih vidimo.
Sledi svoji radosti.
Kaj je MOJA RADOST, me vprašate?
MOJA DRUŽINA.
MOJE SLIKARSTVO.
MOJE MENTORSKO DELO.
Kaj je MOJA RADOST, me vprašate?
MOJA DRUŽINA.
MOJE SLIKARSTVO.
MOJE MENTORSKO DELO.
"Če želiš delati dobre stvari, sledi temu, kar te resnično gane. Ob sebi imej skicirko in vanjo vsak dan beleži tisto, kar je v tebi nekaj premaknilo ... Te risbe beleži 6 mesecev ... na koncu bo to posnetek tvoje Duše ... tega, kar si ... in kar počni do konca življenja."
Iain McCaig
Postala sem bolj pozorna na to, kakšne zgodbe pripovedujem. Sebi in drugim. Razmišljam o zgodbah, ki so nam jih predali predniki ... Kaj predajam naprej svojim otrokom?
"Živimo v zgodbah, ki jih govorimo sebi", je rekel nekdo.
Čas, ki je poln izzivov, ponuja priložnost, da se ustavimo in naredimo Prostor za Tišino. In v tej Tišini bomo našli tisti pravi, globoki Mir, po katerem tako zelo hrepenimo.
In odgovore na vsa naša vprašanja.
"Živimo v zgodbah, ki jih govorimo sebi", je rekel nekdo.
Čas, ki je poln izzivov, ponuja priložnost, da se ustavimo in naredimo Prostor za Tišino. In v tej Tišini bomo našli tisti pravi, globoki Mir, po katerem tako zelo hrepenimo.
In odgovore na vsa naša vprašanja.
Da to lahko naredim sama, da se pripravim za izzive novega dne, si vsako jutro - preden se zbudi svet okrog mene - vzamem nekaj minut za meditacijo.
Tako preprosto, a tako učinkovito orodje, da zavestno pričnem svoj dan s hvaležnostjo in prijaznostjo. Če sem jaz dobro - če skrbim za svojo dušo, če poslušam svoj notranji glas - potem sem umirjena, prisotna v trenutku; ta energija se prenese tudi na ljudi v moji bližini.
In če me zdaj vprašate, kakšno življenje si želim živeti?
Tako preprosto, a tako učinkovito orodje, da zavestno pričnem svoj dan s hvaležnostjo in prijaznostjo. Če sem jaz dobro - če skrbim za svojo dušo, če poslušam svoj notranji glas - potem sem umirjena, prisotna v trenutku; ta energija se prenese tudi na ljudi v moji bližini.
In če me zdaj vprašate, kakšno življenje si želim živeti?
Ne vem, kaj bo prinesel nov dan.
Ne vem točno, kaj bom počela čez leto dni.
Vem le, da je vsak nov dan nova pustolovščina. Da je življenje dragoceno. Da sem tukaj in zdaj. In da lahko povsod uzrem zaklade, če si jih le drznem poiskati.
Ne vem točno, kaj bom počela čez leto dni.
Vem le, da je vsak nov dan nova pustolovščina. Da je življenje dragoceno. Da sem tukaj in zdaj. In da lahko povsod uzrem zaklade, če si jih le drznem poiskati.
Hidden Sanctuary
Na tej čudoviti Zemlji nismo zato, da ves čas hitimo. Tu smo zato, da ga izkusimo v vsej polnosti in da ga so-ustvarjamo.
Ravno takrat, ko bi nekdo pomislil "Zdaj pa je res najmanj primeren trenutek za meditacijo" je v resnici - najbolj primeren trenutek za meditacijo.
Namenoma se odločim, da upočasnim ... da se zavedam Tega Trenutka. Da se spet vrnem Domov. Ko sledim svoji Radosti, izpolnjujem namen svojega Potovanja.
Ravno takrat, ko bi nekdo pomislil "Zdaj pa je res najmanj primeren trenutek za meditacijo" je v resnici - najbolj primeren trenutek za meditacijo.
Namenoma se odločim, da upočasnim ... da se zavedam Tega Trenutka. Da se spet vrnem Domov. Ko sledim svoji Radosti, izpolnjujem namen svojega Potovanja.
Razmišljam o tem, kako zelo se bojimo popolne Tišine ... kot da bi bili v njej soočeni z neznanim ... Toda, če res upočasnimo svoje življenje, naredimo premor, naredimo prostor ... nas pričaka Vesolje z odprtimi rokami.
In potreben je pogum, da odpreš srce in samo si.
Samo SI.
In potem končno povsem zaupaš tistemu notranjemu glasu, ki je bil nekoč le šepet ... zdaj pa je zvest spremljevalec.
...
Hvala vsem, ki ste z mano že vsa ta leta. ❤
Ki veste, kako pomembno je slediti svojemu srcu.
Ki veste, da je zdaj čas za več tišine, za potovanje navznoter, ki je v resnici največja pustolovščina, kar jih je.
In potreben je pogum, da odpreš srce in samo si.
Samo SI.
In potem končno povsem zaupaš tistemu notranjemu glasu, ki je bil nekoč le šepet ... zdaj pa je zvest spremljevalec.
...
Hvala vsem, ki ste z mano že vsa ta leta. ❤
Ki veste, kako pomembno je slediti svojemu srcu.
Ki veste, da je zdaj čas za več tišine, za potovanje navznoter, ki je v resnici največja pustolovščina, kar jih je.
...
Še moj CV:
1999 Zaključila izobraževanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer industrijsko oblikovanje
2003 Zaključila študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani - prejela naziv akademska slikarka
2006 Zaključila magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani - prejela naziv magistrica umetnosti
2008 - 2021 Vodila zasebno slikarsko šolo Odpikedoslike
2022 Odprla ART MENTOR - SLIKARSKI ATELJE
...
2003 Zaključila študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani - prejela naziv akademska slikarka
2006 Zaključila magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani - prejela naziv magistrica umetnosti
2008 - 2021 Vodila zasebno slikarsko šolo Odpikedoslike
2022 Odprla ART MENTOR - SLIKARSKI ATELJE
...
Zelo sem hvaležna, da si tu.
Hvala. ❤
Hvala. ❤
"Temu, čemur namenjate pozornost, namenjate tudi svojo energijo.”
Joe Dispenza